SVETOVNI DOGODEK NA KONGRESNEM TRGU

Na vrhu garaž , ki so bile izvotljene pod Kongresnim trgom, bo 3. julija orjaška glasbena prireditev. Za slavnostni začetek Ljubljanskega poletnega festivala bo na sporedu znamenita Mahlerjeva Simfonija tisočev.  In res, nastopilo bo kar 1100 glasbenikov, zboristov in solistov.  Za več kot tisoč nastopajočih bo postavljena posebna tribuna. Za obiskovalce bo na voljo  4000 stolov, 11000 naj bi bilo stojišč med drevesi v parku. Na spektakularnem koncertu naj bi bilo 15 000 poslušalcev in gledalcev. Glasbeni poznavalci imajo najrajši koncerte v dvoranah, kjer pride do veljave dvoranska zvočna odmevnost od sten prostora. Koncertov na prostem ne cenijo  preveč  zato, ker se na prostem zvok izgublja brez povratnih odmevov na vse strani. Zvok naj bi bil zadušen. Kako naj bi solisti in ostali izvajalci obvladali celoten Kongresni trg  mi ni jasno, najbrž bo potrebno ozvočenje. To pri izvajanju klasične glasbe ni zaželjeno.  Simfonija tisočev  je verjetno najzahtevnejše klasično simfonično delo. Mahlerjeva ustvarjalnost in seveda tudi Simfonija tisočev je že dolgo uveljavljena  in visoko cenjena. Je preizkusni kamen zmogljivosti posameznega kulturnega okolja. Nič ni narobe , če se zahtevnega dela lotevamo tudi na Slovenskem. Pa vendar, v  okoliščinah na Kongresnem trgu bo šlo bolj za spektakel, kot za prisluškovanje pretanjeni  simfonični glasbi. No, ja, ljubitelji spektaklov bodo prišli na svoj račun, jaz se bom tem u »svetovnemu glasbenemu dogodku« izognil. Continue reading SVETOVNI DOGODEK NA KONGRESNEM TRGU

Komandant Stane (spet) med Slovenci

V članku s tem naslovom novinar Marjan Horvat zapiše tudi tole:«Bil je (komandant Stane, op. J.S.) drugačen od večine (poudaril J.S.) vodilnega vojaškega in političnega kadra v NOB. Borci so ga imeli radi in mu zaupali. Vedeli so, da ne bi nikogar poslal na bojni položaj, na katerega ne bi šel tudi sam. »Novinar podkrepi misel še s citatom iz knjižice »Komandant Stane« avtorja Vinka Blatnika. Ta je v pogovoru s soborci komandanta Staneta… »izluščil naslednje njegove osebnostne lastnosti: neposrednost, tovarištvo, umirjenost, iniciativnost, zavzetost in osebno skromnost«.

Po preprostem premisleku lahko ugotavljam, da je bila večina vodstvenega vojaškega in političnega kadra v NOB: hierarhično nastrojena, netovariška, ihtava, brez idej in pobud, brezbrižna in vse prej kot skromna. Ne vem , kako bi rekel, se je novinarju nerodno zapisalo, ali čisto resno tako misli. Če velja zadnja podmena,  bi sklenil premišljevanje o Stanetu takole:«Dragi Stane, umrl si zaman, še zmeraj so na oblasti!«

LES JE LEP

Strokovni pa tudi nekoliko manj strokovni javnosti je znano, da se precej ukvarjam z lesom.

Iz lesa izdelujem različne stvari, največ naredim stolov. Različni ljudje mi večkrat pripominjajo, da imajo radi les: »Les je lepa, naravna in prijetnatvarina, » še dodajo. »Kaj pa drevesa, » jih vprašam, »ali imate drevesa tudi radi?» Seveda imajo radi tudi drevesa, pa gozdove, naravo nasploh. Drevesa so živa bitja. Po mojem mnenju so drevesa najimenitnejši predstavniki botaničnega sveta. Les, lesna tvarina in leseni izdelki so posmrtni ostanki nekdanjih živih bitij. Kdor ima rad drevesa in les, izkazuje hkrati ljubezen do živega in preminulega. Odnos je ambivalenten. Kadar delam v svoji mizarski delavnici, mi večkrat pride na misel, da drezam po neke vrste kadavrih. To ni posebno prijeten občutek.

Tolažba, češ »… saj tudi drugi tako delajo!« je bolj kisle narave, posebno še, ker individualisti radi prisegamo na nepopulistične vedenjske vzorce.Tako ali drugače, posamezniki imajo do lesa pogosto sentimentalen odnos. Če bi se le dalo, bi imeli okrog sebe radi čim več stvari iz lesa. Na splošni občestveni ravni je to prazno govorjenje. Za aktualno civilizacijsko normo je les sorazmerno nepomembna tvarina, natančneje povedano, je zmeraj bolj nepomembna tvarina.

Continue reading LES JE LEP

Za pravo versko svobodo



Vse, ki so se oglašali z različnimi besedili pod tem naslovom, bi rad opozoril na pojem »družbene pogodbe«. Sam izraz je prvi definiral in opisal J.J.Rousseau v 18. stoletju, vendar  so različne oblike družbene pogodbe prakticirale  vse kolikor toliko organizirane človeške združbe. Običajno govorimo  o družbeni pogodbi v posamezni državi. Družbena pogodba kot podpisan dokument ne obstoja, razumevala naj bi se po naravi stvari. Ustava, zakoni, predpisi, uredbe, pravila in podobno  so lahko del družbene pogodbe. Kljub temu ostaja  cela vrsta stvari in pojmo v, ki so v okviru družbene pogodbe »razumejo same po sebi«. Družbena pogodba se s časom spreminja. Včasih je bilo samo po sebi umevno, da služijo zdravi mladi moški prebivalci države vojaški rok. Tega ni več. Imamo poklicno vojsko. Imamo tudi vojakinje, tudi tega včasih ni bilo. Do vladavine prosvetljene cesarice Marije Terezije je družbena pogodba  tudi na Slovenskem obsegala tlačanstvo. Itn. V zadnjem času se spreminja družbena pogodba v zvezi z življenskim partnerstvom, beseda poroka se, na primer, zmeraj manj omenja.

Družbena pogodba določa odnos med posameznikom in državo.   Natančneje povedano: regulira nasprotja med posamezniki in splošno naravnanostjo države.  Državo izvaja, vsaj v našem evropskem okolju, demokratično določena vlada.  Solidarnost je mogoče ena najbolj temeljnih lastnosti družbene pogodbe: vsi za enega, eden za vse.  Zdravstvo, šolstvo, pokojnine, kultura, znanost, šport…so pojmi, kjer vidik družbene pogodbe prihaja do polne veljave. Spremembe družbene pogodbe po načelu :«Jest sm se pa neki zmislu« so nevarne in se v zgodovini niso obnesle. Kolektivizacija kmetijstva po Oktobrski revoluciji  (sprememba družbene pogodbe !) v bivši SSSR je povzročila lakoto in smrt milijonov prebivalcev . Pri nas se je v zadnjih letih naredilo na desetine novih občin, kar se v praksi menda ne obnese najbolj, ampak pet ljubljanskih mestnih občin se je združilo v eno samo mestno občino. To je precej protislovno  prakticiranje (razsodnih?) upravljalcev države. No, milijone sestradancev v SSSR in novih  slovenskih občin vendarle ne bi rad po usodnosti primerjal med seboj! V skladu z veljavno družbeno pogodbo država širokogrudno podpira, na primer, ljubljansko opero, za ansambel Slavka in Vilka Avsenika ni dala nikoli niti ficka. Za gostovanje Newjorške filharmonije je denar, za gostovanje pokojnega Michaela Jacksona ga ni bilo in tega gostovanja (tudi zato) ni bilo.

Continue reading Za pravo versko svobodo

Za resnično versko svobodo

Gospod Tit Turenšek je praktičen človek. Verniki – katoliki, protestanti, islamisti, budisti, izraeliti, jehovske priče itn, naj za svoje verske potrebe plačujejo poseben davek. Nevernikom bi tega davka ne bi bilo treba plačevati, sploh pa, poudarja gospod Turenšek, pri nas so vse cerkve  ločene od države. Zamislil sem se.

Meni, na primer, vrhunski šport ni čisto nič mar. Čisto vseeno mi je, če pride Tina Maze kakšno stotinko sekunde prej ali kasneje na smučarski cilj, osvoji prvo,  peto ali sedemnajsto mesto v nevemkakšnih razvrstitvah.  Ne razumem zakaj bi bile tiste stotinke sekunde tako neskončno pomembne za žitje in bitje mojega naroda.  Meni se zdi to početje nepotrebno in brez pomena. Ne vem zakaj zastavlja moja država za Tino Maze in njene smučarske kolege in kolegice tako velikanske vsote denarja.

Čisto veseeno mi je če se naša nogometna reprezentanca uvrsti ali ne na svetovno, evropsko, balkansko ali kakšno drugo prvenstvo. Vseeno mi je če Cimerotič, ali kakšen drug član fuzbalske druščine,  zabije kje gol ali pa sploh ne. Enajst ljudi v najlepših letih življenja se podi za žogo in jo skuša z nogami plasirati v poseben zamrežen prostor ob robu igrišča, enajst drugih jih pri tem skuša poškodovati ali vsaj čim bolj ovirati in po možnosti spraviti žogo v prav tak prostor na drugi strani igrišča. Meni se zdi to početje odraslih ljudi neresno. Dokler je stvar na nivoju igre in zabave, zadevo še nekako razumem. Ko postane profesionalna in na državne stroške, sem do tega početja še toliko bolj zadržan. Continue reading Za resnično versko svobodo

Nič ne bom rekel, tiho pa tudi ne bom.