Fašizem

Pred leti sva, namreč bratranec Peter Hawlina in moja malenkost, ustanavljala stranko GZPPSSNŠG (Gibanje Za Ponovno Postavitev Srednjeveškega Stolpa Na Škofjeloškem Gradu). V statut stranke sva pod številko 1 napisala: »Igralci tenisa ali golfa ne morejo biti člani stranke«. Oba športa sta pogosto, ali skoraj zmeraj, povezana s hohštaplarijo. To mi ni všeč. Komedija, ki se pravkar dogaja, okrog Džokovića, me v tem prepričanju debelo potrjuje. Za tiste, ki so igrali ali še občasno igrajo tenis ali golf na eksotičnih krajih kot so Martinique, Reunion, Maldivi, Andanami, Sokotra, Francoska Polinezija, Florida in tako naprej, bi bila prepoved članstva v najini stranki še toliko bolj neizprosna in neprizanesljiva. V to druščino spada, na žalost, tudi aktualni predsednik slovenske vlade. Toliko za uvod in pojasnilo o mojih morebitnih simpatijah ali antipatijah do gospoda Janeza Janše. Sicer pa se nameravam v tem pisanju nekoliko ukvarjati s fašizmom na Slovenskem in v naši bivši skupni državi Jugoslaviji. Pri tem se bom zanašal na svoj nezanesljivi spomin.

Člankov s »fašistično« vsebino je bilo v zadnjih, predzadnjih in predpredzadnjih številkah revije Mladine precej. Večkrat se vprašam: le kaj bi pisala, s čim bi se ukvarjala, revija Mladina, če ne bi bilo vladavine Janeza Janše? No, v temle pisanju bi hotel nekoliko pokomentirati članek g Marcela Štefančiča v prvi letošnji številki Mladine. Avtor ugotavlja, da se je pri nas zgodil postopen državni udar. Na oblasti je totalitarna oblast z vsemogočimi poganjki in izrastki totalitarizma in celo fašizma v vsemogoče sfere žitja in bitja moje države: omenja svobodo tiska, sodstvo, policijo, finance, kulturo, vojsko, televizijo in radio in verjetno še kaj. Pogrezamo se v fašizem, še več, smo že skoraj čisto zaresna fašistična država. Beseda »fašizem« je v omenjem članku uporabljena, če sem prav preštel, 99 krat. Če prištejem še izraz na naslovnici revije in kljukasti križ potem je učinek te besede še seveda toliko večji. Lahkotnost uporabe besede »fašizem« je v omenjenem članku res neizmerna.

No, prav, recimo, da ima člankar Marcel Štefančič prav. Recimo, da res živimo že v skoraj čisto in v do popolnosti fašistični državi. Usojam si nekaj pripomb in zgodovinskih primerjav.

Rojen sem bil leta 1942. Moje prvo spominjanje se nanaša na zavijanje siren in beg v klet ali zaklonišče stavbe, kjer sem preživljal otroštvo. Pozneje so postali spomini zmeraj bolj gosti in številni, mnogi se z leti, na žalost (ali srečo?), potapljajo v pozabo.

No, kot rečeno, nakazal in pokazal bi nekaj primerjav med žitjem in bitjem v polstoletni Titovi Jugoslaviji in vladavino Janeza Janše v zadnjih nekaj letih. 

V Jugoslaviji se je prakticiral aparthaid. Seveda ne po barvi kože temveč po pripadnosti ali nepripadnosti edine dovoljene stranke. Še v poznih osemdesetih letih so razpisi za vodilna in odločilna mesta obsegali sintagmo: »moralna in politična neoporečnost«. Nečlani stranke so bili moralno in politično oporečni, v bistvu so bili sumljivi razredni sovražniki. Aparthaid v bistvu še traja. V načelu se imajo partijski dediči po novem levičarji in liberalci za boljše, bolj pametne, vzvišene, imajo zmeraj prav, so neprimerno bolj napredni od zaostalih konservativnih desničarjev. Ti so še zmeraj drugorazredni državljani. To se da ugotoviti iz vsakdanje prakse in najbolj razširjenega tiska in drugih občil – tudi Mladine. Jaz bi pripomnil, da se najbolj bojim naprednih ljudi. Če bo svet kdaj vzel hudič, ga bo zaradi napredka in naprednih ljudi. To, kar tako, mimogrede.

O kakšnih resnih volitvah v Jugi ni mogoče govoriti ali pisati. Volitve so v načelu stvar izbire. Kjer pri volitvah nastopa samo ena stranka in samo člani edine dovoljene stranke, je težko govoriti o smiselnosti besede »volitve«. Starejši se še spominjajo rdečih in črnih volilnih skrinjic. Vanje se je metalo trde gumijaste kroglice, ki so s svojim padcem v skrinjice opozarjale, kako se je odločil posamezni volilec. Na spomladanskih volitvah bo lahko slovenski državljan izbiral med številnimi strankami od vzhoda do zahoda. Večinska občila v načelu volitev strank vladajoče koalicije odločno odsvetujejo.

Na mejah se je streljalo, mar ne? Koliko je bilo ljudi pobitih in ranjenih na mejah z Avstrijo in Italijo ne bo ne bo nikoli znano. Po nekaterih poročilih naj bi šlo za stotine postreljenih neuspešnih prebežnikov, spet drugi poročajo o tisočih. Ranjeni in ujeti so šli potem na trdo »prevzgojo«. Povečini je šlo za mlade državljane Juge, ki so hoteli zamenjati življenje v socialistični Jugi za življenje v buržuaznih kapitalističnih državah. Mejaši JLA (Jugoslovanske Ljudske (!) Armade) so nanje streljali iz posebej za to narejenih stolpih. Na Goriškem je v enem od teh stolpov urejen mini muzej. Še v poznih osemdesetih letih (!) so mejaši streljali in ubili češko mater z otrokom, ki je skušala preplavati Dravo. Streljanje na naše državljane ob prehodih čez meje naše države je, v času,ki ga živimo, nepredstavljivo. Pred izbruhom virusa smo se lahko čez mejo sprehajali, kadar se nam je zahotelo in kjer se nam je hotelo, kolikorkrat se nam je zljubilo.

Med narodnoosvobodilno vojno so kmetje, hote ali nehote, vzdrževali ali »futrali«, kot tudi rečemo, pripadnike partizanske vojske. Za zahvalo so dobili po vojni prisilni odkup, kolektivizacijo in prisilo v kmetijsko obdelovalne zadruge po sovjetskem vzoru. Da je bilo ob tem veliko nasilja, ustrahovanja, grobosti in nečloveških postopkov se razume samo po sebi. Mehanizirana kosilnica je bila za novo oblast strojnica, ki strelja na socializem. Ob koncu prejšnje države se je odnos do kmetov spremenil, ukinjen je bil, na primer, zemljiški maksimum, kmetje so postali socialno zavarovani, začeli so dobivati pokojnine. Aktualna oblast, vsaj v načelu, kmete in kmetijstvo podpira. Prevladuje prepričanje, spet vsaj v načelu, da je kmetijska pridelava osnova resnične samostojnosti vsake države.

V letih po vojni je delovalo revolucionarno sodstvo, če se je tistim procesom lahko reklo sodstvo. Tudi kasneje o samostojnem in neodvisnem sodstvu v bivši Jugi ne more biti niti govora. Bilo je v tesni navezi z partijskimi napotili in ukazi. Vsekakor je težko primerjati revolucionarno sodstvo v letih po koncu vojne s precej bolj uglajenim in civiliziranim sodstvom s konca osemdesetih let. Kljub temu je v načelu veljalo, da imajo člani edino dovoljene stranke v sodnih zadevah prednost in protekcijo.. V zdajšnjih časih si je težko predstavljati, da bi aktualna oblast lahko inscenirala kakšen proces, ki bi bil konkurenčen, na primer »dachauskemu procesu«.

Goli otok in Sv. Grgur sta otoka v Jadranskem morju, ki sta bila, poleg drugih lokacij, rezervirana za najhujše razredne sovražnike v bivši Jugi. Tako so se imenovali politični zaporniki v takratni južnoslovanski državi. Kaj vse se je dogajalo na teh otokih je precej dobro popisano in gotovo ni v čast državi, ki se je imenovala socialistična. Kolikor vem, v naši državi ni političnih zapornikov.

Zgodovina zadnjih sto let je bila v bivši državi bolj hagiografija kot resna veda. Omejena je bila na delavsko gibanje, zmago v drugi vojni in revoluciji in na uspehe povojne graditve v svobodi. Alternativni zgodovinarji, ki lupijo zelo različne plasti s čebule naše polpretekle zgodovine so v bistvu še zmeraj nezaželjeni.

Prva beseda, ki smo se jo morali naučiti pisati v prvem razredu osnovne šole je bila TITO. Bila je na veliko odtisnjena na prvi strani prve šolske čitanke. Potem pa Tito je naš! Mi smo Titovi. In potem v tem stilu naprej do mature. Še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja smo imeli na fakulteti predmet Samoupravljanje s temelji marksizma ali tako nekako. Kakšna fakulteta je bila posebej ustanovljena kot kovačnica zanesljivih naprednih kadrov. Večina jih še sedaj deluje v nekoliko modificirani obliki. Vztrajne kritike obstoječega režima sprašujem, kako bi bilo,če bi v jeseni dobili naši šolarčki čitanko, kjer bi na prvi strani pisalo: JANEZ, Janez je naš, Mi smo Janezovi? Učiti, učiti, učiti, to je vaša dolžnost – Janez. Čisto na začetku bi bila Janezova slika. Učne ure bi se začele z pozdravom: Za domovino z Janezom naprej! Na steni bi visela Janezova slika v vojaški uniformi.

Tisk je bil nerazpoložen in kritičen do gnilega dekadentnega Zahoda. Prerokoval mu je kar naprej iz leta v leto skorajšnji bridki konec in napovedoval zmago delavskega razreda nad kapitalističnimi zatiralci po celem svetu. Na domači sceni je poveličeval dosežke države v gospodarstvu, sociali, poudarjal je bratsvo in edinstvo južnoslovanskih narodov, neomajno je zagovarjal nezmotljivost in ideološko neoporečnost edine dovoljene stranke. Prakticiral se je kult Njegove osebnosti.V svojem času se je poveličevalo delavsko samoupravljanje in gibanje neuvščenih. Pomisleki in kritične misli so bile nezaželjene od Milovana Djilasa do Jožeta Pučnika. Za pravovernost je skrbela partijska cenzura. Še močnejša je bila seveda novinarska, publicistična in literarna samocenzura. Obstojal je seznam prepovedanih knjig, revij in časopisov. Povečini je šlo za emigrantski tisk. Imetnik ali raznašalec takega tiska je tvegal zapor. Revije, ki so domnevno načenjale partijsko ideologijo in prakso, so bile zasežene in ukinjene. Vprvih letih po vojni so se knjižnice očistile vse dogmatske in anarholiberalne navlake. Knjige niso bile sežgane pred Magistratom na Mestnem trgu v Ljubljani, temveč so šle v papirne mline. Me zanima, če bo kdaj v Vevčah spominska tabla z napisom: »Tu je bilo po vojni predelano v karton na tisoče in tisoče slovenskih knjig«.Vse te akcije in manire, ki jih popisujem so v času, ki ga živimo, nepredstavljive. Tiska je ogromno, tiska se vsemogoče. Pesnikov in pisateljev vseh vrst je že več kot bralcev. Veliko je res nepotrebnega celo neokusnega tiska, pa kaj, to nikogar pretirano ne vznemirja. Glavnina našega tiska je vendarle še vedno usmerjena na levo stran. O kakšni prepovedi, cenzuri, zaplembah in podobnem ni slišati.

Že med vojno je deloval VOS, potem KNOJ in OZNA. Za vse podobne organizacije se je uveljavil naziv UDBA, akterji v teh organizacijaha se označujejo kot udbovci. Zgodovina vseh teh organizacij je prepletena z nečednostmi, če se zelo na rahlo izrazim. Udba je bila država v državi. Pravice in dolžnosti so si razlagali zelo po svoje ali natančneje svojevoljno. Udba je s svojo aktivnostjo prežemala vse pore življenja v bivši državi, kot se je takrat izražalo: diplomacijo, vojsko, gospodarstvo, finance, uradništvo, sodstvo, šolstvo, kulturo, tisk, turizem. Partija je Udbo potrebovala kot udarno in izvršno pest zoper ostanke buržuazne preteklosti. Včasih se je zdelo, da prerašča partijska pooblastila in grozi s formalnim prevzemom oblasti. Profili udbovcev so bili zelo različni od hotelskih vratarjev do direktorjev in ambasadorjev, od gostilniških špicljev do akademikov. Udba je bila strah in trepet širokih ljudskih množic skoraj do konca bivše države. 

On se je po končani vojni nastanil v Belem dvoru, bivši rezidenci jugoslovansakih kraljev! Na voljo je imel Brionske otoke, vilo na Bledu, grad Brdo, postojanke v Karadžordževem, Bugojnu, Igalu, za tiste čase solidno jahto, modri vlak, razkošne oklepne avtomobile…imel je pestro privatno življenje. Bralce vabim na ogled Njegovih avtomobilov v Tehniški muzej v Bistri blizu Vrhnike. Mene zanima, če se je v tistih časih lahko kakšen šef države pohvalil z lastništvom otočja? Njegov filmski substitut je bil lahko samo Richard Burton. Aktualnega predsednika vlade krivijo po sodnijah zaradi neke podrtije, res podrtije, v Trenti. On je lahklo imel in si je lahko privoščil, državljani, govorjeno na splošno, pa ne. Po vojni je bilo nacionalizirano in zaplenjeno imetje kapitalističnih buržuaznih izkoriščevalskih elementov, kot se je takrat reklo: stanovanjske in poslovne stavbe, tovarne, obrtne delavnice, hoteli, rudniki, energetski objekti, zemljišča. Aktualna vlada ne grozi z nacionalizacijo, dopušča bogatenje in lastnino v okviru, vsaj v načelu, zakonskih norm. 

Spoštovani bralci, si predstavljate, da bi se v naši bivši skupni domovini vsak petek, in še kakšen dan zraven, zbirale pred vladnimi palačami večjih mest srdite ljudske množice, ki bi nasilno, glasno in s transparenti obtoževalo takratno oblast in njihove voditelje fašizma? Že sama pomisel na kaj takega je bila nepredstavljiva. Represija oblasti bi bila neizprosna in kruta. Bila je kruta in neizprosna za mnogo, mnogo manjše državljanske nepokorščine. Aktualna vlada podobne aktivnosti  iz tedna v teden razmeroma stoično prenaša.

Titove Jugoslavije niso vsi marali. Da je bila emigracija nerazpoložena in celo sovražna do te države, se razume samo po sebi. Kritičen in zajedljiv je bil tudi tisk tako imenovanega svobodnega sveta. Država je bila opredeljena kot diktatura, avtokracija, vladavina enoumja in morda še kako drugače. Vendar meni ni znano, da bi se kdaj omenjala kot fašistična država, država s fašističnim vodstvom. Kot tako jo, implicite , proglaša g Marcel Štefančič. Če je aktualna vlada po mnenju g Štefančiča fašistična, potem je bila naša bivša skupna država, kot sem pokazal, nedvomno še mnogo bolj in nekajkrat bolj fašistična. Natančno opredelitev beseda »nekajkrat« prepuščam okusu bralstva.

Spomenik, ki bo zapičen v naše osrčje za vselej

Sedeli smo in se pogovarjali. Beseda je nanesla na spomenik, ki nastaja ob Kongresnem trgu v Ljubljani. Večina ni bila ravno najbolj navdušena nad nastajajočim objektom. Prijatelj Bojan Pergovnik je pripomnil, da bi on spomenik nekoliko dodelal in predelal v umetno plezalno steno. Družba se je nekoliko nasmejala duhovitosti, jaz sem se zamislil; ideja v resnici ni slaba.

Obe betonski steni, ki sta temeljno določilo spomenika naše narodne sprave, sta videti nekako pusti in prazni. Če bi bili posejani z pisanimi oprijemi, kakor jih premorejo umetne plezalne stene, bi postale nedvomno bolj likovno artikulirane in na pogled mnogo bolj privlačne. Spomenik bi nedvomno postal najbolj sloveč športni objekt svoje vrste v Sloveniji, najbrž bi šel glas o tej imenitni plezalni napravi še čez meje naše domovine. To bi se mi zdelo dobro. Pomembno se mi zdi opozoriti še na neko okoliščino. Plezalke in plezalci se morajo pri tem športu gibati na vsemogoče in celo skoraj nemogoče načine. Množica plezalcev na spomeniku bi tako tvorila umetniški mobil. Spomenik bi bil na ta način opremljen z živo in kar naprej spreminjajočo živo plastiko. Spomeniška scena bi se kar naprej spreminjala v skladu z vremenom, letnimi časi, dnevom in nočjo. Pomisliti je treba še na spremljevalce in varovalce plezalcev pod spomenikom, pa na mimoidoče, ki bi zvedavo opazovali plezalske vragolije na spomeniku. Umetnostnozgodovinska stroka bi ga lahko uvrstila in opredelila kot aktualen in sodoben »bodiart«. Nekatere plezalne smeri bi lahko poimenovali po protagonistih slovenske zgodovine. Spomeniška plezalna stena bi nedvomno postala eden od simbolov našega mesta. Zagotovo bi postala motiv turističnih razglednic. Take plezalne stene ne bi imeli nikjer na svetu. Slovenija je v plezalnem športu po naravnih in umetnih stenah svetovna velesila. Nima smisla naštevati vseh uspehov in posameznikov, ki so se odlikovali v teh podvigih. Spomeniška plezalna stena bi bila lahko prizorišče plezalnih tekmovanj na vseh mogočih nivojih. Lepšega in imenitnejšega okolja si za taka tekmovanja ne moremo zamisliti. S športno predelavo bi se otresel ideoloških konfliktov in napetosti. Vsak bi imel možnost priplezati do vrha in navzdol.

Morebitni bralci bodo morda ob mojem predlogu postali zamišljeni. Spomenik slovenske sprave kot plezalna stena bi se jim zdela idejno problematična. V antropološke, zgodovinske, filozofske, sociološke in druge finese spomenika nisem ne vem kako uveden. Bi pa vendarle pripomnil: Spomenik v Brdih je v bistvu razgledni stolp, spomenik ustanovitvi OF v Rožni dolini v Ljubljani je bil zasnovan kot vodnjak, obelisk 7. kongresa ZKJ na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani je postal reklamni steber; v bližini Kongresnega trga na podstavku Prešernovega spomenika posedajo in poležavajo utrujeni turisti, študenti in dijaki. No, ja, po Prešernu in njegovi muzi jih še nisem videl plezati!

Janez Suhadolc

 

Kontaminiran jezik

(replika)

Amerikanec iz Amerike je v vsakdanjem razumevanju obiskovalec iz ZDA. Ni pa nujno, lahko je Kubanec, Kolumbijec, Kanadčan… skratka iz katerekoli države Severne, Srednje ali Južne Amerike. Beseda »Amerikanec« ima ožji in širši pomen.

Podobno je z besedo »belogardist« in »belogardizem«. Bela garda je bila vojaška formacija, ki se je zoperstavljala boljševiški revoluciji v Rusiji leta 1918. Širši pomen besede se nanaša na vse druge take vojaške formacije drugod po svetu med drugo svetovno vojno. Zato govorimo o belogardizmu v Sloveniji, čeprav vojaških formacij s takim imenom v Sloveniji v Drugi svetovni vojni ni bilo. Pod Italijani se formirajo vaške straže ali enote MVAC, pod Nemci poznamo domobranske vojaške formacije. V dobesednem smislu belogradizma na Slovenskem ni bilo.

Preberi več Kontaminiran jezik

Spomenik žrtvam vseh vojn

Objavljeno v Delu, 14. 7. 2015. Spodaj objavljamo nelektorirano verzijo.

Za ta spomenik je bil leta 2013 razpisan natečaj. Še pred izidom natečaja sem napisal v ta časopis  članek (Je moral Brunelleschi poznati uradne liste iz tistih časov?; 24.8.2013), v katerem prerokujem: »…da lahko natečaj za spomenik žrtvam vseh vojn uspe samo po pomoti«. Pomota se  ni zgodila, natečaj je bil neuspešen. V članku omenjam neustreznost lokacije ob Kongresenem trgu, cehovsko miselnost razpisovalcev, birokratsko/računovodsko/bančniško naravnanost razpisa in ne nazadnje smešno vsoto 500 000 evrov, ki naj bi zadostovala za izgradnjo spomenika.

Spomenik žrtvam vseh vojn
Izbrana rešitev – Spomenik žrtvam vseh vojn.

Preberi več Spomenik žrtvam vseh vojn

Nič ne bom rekel, tiho pa tudi ne bom.