Večkrat me kdo vpraša, kakšni so moji načrti za v prihodnje. Meni je to zmeraj nekoliko sitno vprašanje, ne, da nebi imel kakšnih vizij za v prihodnje, to sploh ne, sitnost je v tem, da se mi zmeraj  ali pa vsaj zelo pogosto obrnejo stvari drugače, kot sem jih splaniral. Jaz se imam za  izkušenega potovalca z vlakom. Enkrat sem se hotel peljati v Zagreb. Čez nekaj časa sem pogledal skozi okno ravno takrat, ko je vlak zapeljal čez podpeški most, peljal sem se proti Reki in Kopru. To prigodo n avajam kot vzorčni primer.

Mimo dnevnega načrta

Prejšnji konec tedna sem se namenil s kolesom v Istro. Sam pri sebi sem si naredil načrt. Najprej naj bi šel z vlakom do Hrastovelj. Tu naj bi zajahal kolo, po stranskem kolovozu naj bi se pripeljal skoraj do Kubeda, od tod po glavni cesti do Gračišča in potem po eni stranski cesti skozi  Smokvico in Movraž do mejnega bloka pri Sočergi, kjer naj bi se začela moja kolesarska pot po hrvaški Istri. Itn. Tako sem si vse lepo zamislil, pa kaj, človek obrača, bog obrne, no, mogoče ni bil ravno bog, mogoče je bila čisto dovolj moja površnost in malomarnmost.

Budilka se je, tako sem ugotovil pozneje, ustavila ob treh zjutraj zato, ker sem jo slučajno premalo navil. Sam od sebe sem se zbudil natančno ob šestih. Natančno ob šestih zjutraj  odpelje vsak dan vlak proti Hrastovljam in Kopru. »Eh, sranje, na, pa imam«, sem si rekel. Malo sem se tolažil z usodo, ona že ve zakaj, kako in kaj. Sklicevanje na usodo je prijetno, odrešuje akterje vsakršne krivde. Hotel sem še nekoliko zaleči v postelji, kar me prešine, da gre en vlak ob šestih in osemnajst minut na Reko.  »Kjer je bik naj gre še štrik, če sem zamudil en vlak naj še drugega!«  Čez nekaj minut sem bil že na kolesu, in potem sem se spet čez nekaj minut že vzpenjal po stopnicah s kolesom pod roko iz železniškega podhoda na peron, kjer je stal vlak. Ko sem bil že čisto na vrhu stopnic, se je začel čisto počasi premikati. Če nebi imel kolesa, bi z lahkoto skočil na premikajoči vlak, s kolesom pa nisem poskušal. Stojim ob premikajočem vlaku in kar tako iz brezupa začenm kriliti z rokami. In glej čudo, vlak se je ustavil ravno takrat, ko je šel mimo mene zadnji vagon, menda me je videl in se me usmilil vlakovni odpravnik, mogoče ,da je bila sam postajenačelnik, ne vem, pa saj ni bilo časa ozirati se, odprem vrata, potisnem kolo na vlak in že sem se peljal proti Reki. Tole je priložnost, da se zahvalim neznanemu zeležničarju.

Izstopil sem v Matuljah. Naredil sem si nov načrt potovanja po Istri. Prvi dan naj bi se pripeljal ob moju do Pule ali vsaj nekam v bližino tega mesta. Natančno se spominjam, da sem si rekel:«Tole bo pa ena nevznemirljiva vožnja, nič posebnega se mi ne more pripetiti na tej poti, no, ja, tudi takle kolesarski dan je lahko prijeten, itn!« Pa ni bilo tako.  Na cesti skozi Iko mi je skočil pred kolo postaven moški, maha z rokami in nekaj vpije, ustavim, pogledam natančneje in že sem videl in vedel, da z mojim dnevnim načrtom ne bo nič. Na cesti je stal moj stari prijatelj in oblikovalec Ivo Oblijan. Ivo živi in izdeluje imenitne kadilske pipe v Opatiji. Po dobri stari balkanski navadi sva se objela in poljubila  kar sredi ceste, zahvalila sva se bogovom za srečanje in takoj nato je Ivo predlagal, da je treba srečanje nekoliko proslaviti, kot domačin, ki ve kje je kaj, predlaga kraj za voglaom, kjer prodajajo sveže ribe, v ozadju lokala pa ribe pečejo in ponujajo s smiselnimi prilogami. Ko sva prestopala prag lokala sem že z gotovostjo vedel, da je moj dnevni načrt doživel dokončni brodolom. Spominjam se, da na začetku nisva čisto vedela ali naj naročiva vsak dva deci istrske črnine ali za oba pol litra tega vina. Kasneje je krčmar kar sam, brez vprašanj redno obnavljal pollitersko steklenico. Resnici na ljubo naj pripomnim, da so se nama občasno pri pitju pridruževali različni Ivotovi prijatelji in znanci, ki jih je bila polna gostilna. Vmes sva naročila še hobotnice v solati, pa blitvo in pražene trlje, mogoče sva dobila tudi nekaj kuhanega krompirja v kosih. Jaz se čisto vsega natančno ne spominjam, vem pa, da je čez nekaj časa nastalo v lokalu neko splošno govorenje in čudenje, češ, da kaj takega pa še ne, nekdo je držal v roki dolgo ozko ribo in rekli so, da je to barakuda. Jaz sem do takrat povezoval pojem barakude s Karibskim morjem, Hemingwayem in njegovim starcem, misliti si nisem mogel, da bi kaj takega lahko plavalo po Jadranu. Taka riba je menda v Jadranu velika redkost, mogoče ,da je bila sploh prva barakuda ulovljena v Kvarnerskem zalivu. Ribo so takoj spekli in vsak od občestva v gostilni je dobil en kos. Tudi jaz sem dobil svoj delež. O okusu bi težko povedal kaj bolj določenega. Vsekakor si zjutraj na vlaku nisem mogel predstavljati, da bom že čez nekaj ur deležen take kulinarične posebnosti. Potem smo nekaj spili v čast ribiča, ki je ujel barakudo. Potem je prišel nek Ivotov prijatelj s kitaro. Začelo se je petje ob spremljavi kitare, počutil sem se že nekoliko negotovega in  imel sem občutek, da utegenm za dnevnim načrtom tudi jaz doživeti brodolom. Ivo je postal nekoliko zamišljen, od nekod se je vzel nejgov sin Davor z avtomobilom. Ivo je zahteval, da grem vsekakor z njim, mislim, da na Reko,. Ne vem zakaj naj bi se peljala z Davorjem na Reko, saj stanuje v Opatiji. Nekako sem se izmotal, češ, da moram tisti dan še do Pule. Res sem se potem spet znašel na mojem kolesu in počasi sem odkolovratil mimo Lovrana do Medveje. Tam gre cesta tik ob obali. Nikjer ni bilo nikogar, le redki ribiči so sem in tja ždeli na obali in namakali trnke. Ustavil sem kolo, razgalil sem se in zaplaval sem sem in tja po kasnopopoldanskem morju. Meni se je zdelo prijetno toplo, čeprav je eden od ribičev s prstom kazal name in na svoje čelo. Kopanje je uspešno razelektrilo moj duh in telo. Ko sem bil spet na kolesu sem začutil, da zadeve zadobivajo svoj normalni tok. Prav daleč tistega dne nisem več prišel. Mimo Plomina sem do večera prikolesaril do Vozličev, kjer sem prespal v gostilni Tri murve.

Opisani dan je bil poln samih naključnih posledičnosti in slučajnosti. Slučajno nisem dovolj navil ure in sem se zato odpeljal drugam, kakor sem nameraval, pa še to le zato, ker se je železničarju slučajno ljubilo ustaviti premikajoči vlak. Slučajno sem srečal Oblijana. Da sva šla v lokal ni bil slučaj, tista redka riba, ki sva jo jedla, je bila spet en velik nenavaden slučaj. Usoda je lovec. S to zgodbo sem hotel pokazati, zakaj sem do načrtovanja v mojem življenju zadržan.

Grenki sadeži globalizacije na Hrvaškem

V Labinu in Raši so včasih kopali črn premog. Imel je veliko žvepla, zato je nadvse smradil povsod tam, kjer so ga kurili. Spominjam se, da je bil kakšen prelom premoga iz Raše in Labina popolnoma rumen od žvepla. Zato so v obeh krajih že pred razpadom Jugoslavije nehali kopati premog. Menda je bil tudi drugače izkop že takrat nerentabilen. Izkopni stolp z dvigalom še stoji sredi Labina, na njem je še zmeraj z velikimi črkami napisano TITO. Zaradi premoga je bila po drugi vojni potegnjena železnica od Lupoglava do Raše in Labina. Z rudniki je umrl tudi promet na tej progi. Velika betonska stavba v Raši, kjer so čistili in sortirali premog se polagoma kruši, oken in vrat že davno ni nikjer več, vsenaokoli rjavi kovinska oprema. Pristanišče Bršica, kjer so včasih natovarjali premog na ladje je opuščeno. Potem so pred leti zraven naredili veliko pristanišče z začasnimi hlevi. Tam so zbirali in natovarjali klavno živino na ladje. Do hlevov je bila potegnjena železniška proga. Vse je že opuščeno in zapuščeno. Nekaj sto metrov naprej stojijo precej sodobne velikanske kovinske nadstrešnice. Pokritih je na tisoče kvadratnih metrov povšin. Kompleks je obdan z žično ograjo. Pod nadstrešnicami ni bilo ničesar omembe vrednega, nikjer ni bilo žive duše. Ko sem pripeljal na drugi konec teh obsežnih stavb je na nekakšnem vhodu pisalo: Industrijska cona Labin – Raša. Razmeroma obširno in plodno polje ob izlivu Raše je zapuščeno in zasmeteno. Semintja je na polju še videti kakšno bučo. Bližnje veliko turistično naselje Olivana blizu Rabca je pokupil italijanski finančni mogotec Haldermann iz Milana. Za lokalni časopis Glas Istre je izjavil:«Olivana je še naprej vaša!« Potem je navrgel še nekaj puhlic o investiranju, zaposlovan ju in podobno. Industrija cementa Koromačno še deluje, je pa prešla v švicarske roke. Tako razmahane in razpadle stavbe kot je motel Vidikovac na ovinku ceste visoko nad morjem tam, kjer se otok Cres najbolj približa celini,  menda tudi še nisem videl. Itn.

Dvakrat grozno

Na mojem zadnjem popotovanju po Istri sem obiskal tale zgodovinska naselja: Stari Labin, Pičan, Gračišće,  Draguč, Buzet, Kubed in Hrastovlje. Poleg naštetih krajev sem šel še skozi celo vrsto starih vasi in zaselkov zlasti na višavju med Pazinom in Buzetom. Ogromno starodavne zidave je zapuščeno, se ruši in kruši. Grozno se mi zdi opazovati propad plemenite starodavne arhitekture. Nekatere stavbe so vendarle popravljene. Ampak popravilo je skoraj brez izjeme narejeno na grob, nasilen in sprevržen način. Prevladuje beton, teranova, velika okna in vrata Jelovica. Vhodne stopnice so oblečene v kakšno rdečo keramiko ali tenko rezani granit, nekatere zunanje stene so polepljene z abotnimi kamnitimi luskami, nadstreški in zasilne garaže so na rogovilastih koviskih konzolah. Kritina je iz  prosojne plastike ali salonita. Brez plošč iz gipsa seveda ne gre.Itn. O kakšnemkoli občutku za zgodovinsko izročilo in tradicijo gradnje ni niti govora. Pri teh obnovah prevladuje meni neznosen arhitekturni modernistični primitivizem. Vse našteto se mi zdi grozno. In tako je obisk v starih naseljih grozen na dva načina. Grozno je , ker se stavbe rušijo, še bolj grozno je, ko se stare stavbe popravljajo in modernizirajo.Vmes ni dobesedno ničesar. Po starodavnih istrskih naseljih se bom v bodoče skušal gibati z zaprtimi očmi.

Pičan

V Pičanu se nisem mogel dovolj nagledati zvonika. Menda je med najvišjimi v Istri takoj za zvoniki v Piranu, Rovinju in Višnjanu. Prevzela me je neverjetna skladnost posameznih delov stolpa: podstavek, trup, venci z zvončnicami in zaključna piramidasta streha. Zvonik je star, kolikor morem presoditi, približno dvesto let. Po vseh teh letih je zgradba iz natančno klesanega kamna popolnoma intaktna. V bistvu je še prav taka, kot je bila takrat, ko so jo dokončali. Z gradbeniškega stališča je kot nova. Robovi zvonika so še kar naprej ravni, kot bi jih potegnili z ravnilom. Prav neverjetno je, kako se je »ta starim« zmeraj vse posrečilo in kako opoteča je moderna gradnja. Včasih mi je sitno, da sem arhitekt.

Hrastovlje  

Tretji dan proti večeru sem bil v Hrastovljah. Znane srednjeveške cerkvice z še bolj znanimi freskami in obzidjem nisem obiskal. Sem jo že velikokrat, prvič leta 1962. Precej številčno študentsko populacijo tretjega letnika arhitekture nas je tja vodilpokojni prof Marjan Mušič. Mušič me je v cerkvici vprašal, če sem jaz mežnar. Rekel sem, da ne, da sem vendar njegov študent. Profesorju je bilo mogoče nekoliko nerodno, rekel je, da sem se mu zdel po fizionomiji popolnoma stopljen z arhitekturo hrastoveljske cerkvice. V jeziku današnjem bi se reklo:«Srednjveški človek za vse čase.«  Takrat smo šli od železniške postaje Zazid peš do Hrastovelj in nazaj. Proge od Prešnice do Kopra še ni bilo.