Hitre spremembe v prostoru so zmeraj problematične

K odličnemu intervjuju s profesorjem in kolegom na fakulteti Alešem Vodopivcem imam komaj kaj pripomniti, pa vendar: sine ira et studio!

Vodopivec je absolutno proti temu, da bi se v Ljubljani zgradil Mesarski most po Plečnikovih načrtih. Mnenja je, da naj se gradi most po novem sodobnem načrtu. Zadevo primerja s francoskim zgledom. Za cerkev blizu Lyona, ki je bila zgrajena po Le Corbusierjevih (1887 – 1965) zamislih več kot 40 let po arhitektovi smrti, naj bi se v Franciji dajali, če naj objekt uvrstijo med arhitektova dela ali ne. Očitno tudi v Franciji ne manjka umetnostnih učenjakarjev, ki delajo iz vsake malenkosti velike probleme. Meni se zdi zadeva preprosta. Gre za postumno delo znanega arhitekta, tako naj se v strokovni literaturi in drugje označuje. Tudi Vodopivec je zaskrbljen, delo naj ne bi bilo tako, kot bi bilo, če bi se gradilo pred letom 1965, ko je bil arhitekt še živ. Tudi gradbeni postopki so sedaj drugačni kot so bili takrat itn. Če Vodopivca prav razumem,  je nerazpoložen do omenjenega objekta. Po njegovem menju je bila gradnja neprimerna in navzkriž z arhitekturnimi principi. Tole bazira na statistiki in verjetnosti. Delo slavnega Le Corbusierja je skoraj gotovo boljše, kot bi ga naredil kakšen živeči arhitekt. Kraj blizu Lyona bo prav zaradi te zgradbe postal bolj znamenit, kot je bil doslej.

Plečnik (1872 – 1957) je bil genij. Njegov načrt (in maketa) za Mesarski most čez Ljubljanico je delo genija.  Noben  načrt mojih stanovskih kolegov ga ne more preseči, nihče od mojih kolegov ne more narisati boljšega mostu kot je Plečnikov. To je aksionomatično dejstvo, mimo te ugotovitve ne more nobena resna razprava. Jaz sem zato, da se pne čez Ljubljanico pri Tržnici najlepši možen most, vse ostalo se mi zdi manj ali skoraj nepomembno.  Če bi  realizacija za nekaj odstotkov odstopala od mojstrove zamisli, bi bila še zmeraj vrhunska arhitektura. Bil bi neskončno boljši od vsega, kar se po arhitekturni strani obeta v prihodnjih letih v Ljubljani! Zakaj bi gradili po novem (slabšem) načrtu samo zato, ker je Plečnik mrtev, novi  neznani projektant pa (še) živ? Meni se zdi ta dilema smešna. Most bi bil posthumno Plečnikovo delo.

Kapitolinski trg v Rimu je postumno  Michelangelovo delo. Italijani ga imajo na enem od kovancev. Narejen je bil 50 let po njegovi smrti.  Nihče ne dela iz tega posebnih problemov, vsaj jaz zanje še  nisem slišal ali bral. V zgodovini je zapisan kot Michelangelovo delo. Bi bilo bolje, če ga ne bi bilo? Bi bil drugačen, če bi arhitekt še živel?  Je to pomembno?

Robbov vodnjak pred magistratom je še zmeraj Robbov vodnjak, čeprav gledamo od lanskega leta naprej repliko originalnega vodnjaka.

Po francoski revolucija je bila znana gotska katedrala v Parizu tako porušena tako, da je učena komisija predlagala, da se poruši do tal. Temu je nasprotoval arhitekt Viollet le Duc (1814 – 1879), pod njegovim vodstvom je bila stavba rekonstruirana, mnoge podrobnosti  je arhitekt po svoje naredil in si jih je izmislil, saj originalov ali predlog ni bilo. Zato je bil s strani učenih umetnostnih zgodovinarjev deležen mnogih očitkov. Katedrala je še zmeraj simbol Pariza, o domnevno problematičnosti rekonstrukcije Viollet le Duca nihče več  ne razpravlja. Mislim, da so mu Parižani in Francozi hvaležni za njegovo popravilo katedrale, pa čeprav ni bila narejena nazaj čisto tako, kot je bila narejena prej. Bi bilo bolje, če bi na mestu Notredamske katedrala stala kakšna »pričevanjska« ruševina ali pa celo modernistična steklena donebesna stolpnica?

Najin profesor Edo Ravnikar (1907 – 1993) je  pogosto tarnal in tožil, ker so gradbeni izvajalci in investitorji »zafušali« kakšno njegovo zamisel.  Njegova dela niso bila narejena čisto tako, kot si je želel. Stolpnici na Trgu Revolucije so mu, na primer, investitorji skrajšali za polovico! Bi bilo za slovensko arhitekturno ustvarjalnost bolj prav, če iz navedenih razlogov Ravnikarjevih del sploh ne bi bilo? Jaz nisem tega mnenja.

Mnoge odlične stavbe stojijo že stoletja. Ob tem doživljajo najrazličnejše spremembe. Mnoge spremembe so neusmiljene in boleče, nekatere so v bistvu nujne in neobhodne. Je, na primer, Gruberjeva plača v Ljubljani kaj manj Gruberjeva zato, ker so vanjo napeljali elektriko, zamenjali streho, uredili sanitarije, tu in tam kaj prezidali, lastniki so drugi, stavba služi drugemu namenu, itn? Skratka Gruberjeva palača ni več čisto taka, kot je bila. Jo je treba zato zaradi arhitekturnih principov podreti?

Kolega Vodopivec v pogovoru pride v pogovoru  v nasprotje sam s sabo. Ob nameravani gradnji stolpnice na Bavarskem dvoru v Ljubljani ugotavlja, da je 30 let (!) star projekt arhitekta Milana Miheliča (1925 -) boljši od čisto novih načrtov mnogo mlajših projektantov. Če sem prav razumel, se v bistvu zavzema za gradnjo po Miheličevih načrtih. Po 60 let starih Plečnikovih načrtih naj se absolutno ne bi gradilo, po 30 let starih Miheličevih naj bi bila gradnja priporočljiva. To posebno logično ne gre skupaj.

Mnogi arhitekti bi po končanih gradnjah marsikaj naredili drugače, kot se je zgodilo.  Bi bilo bolje, če ne bi ničesar zgradili? Tukaj moram bridko zavzdihniti. Za marsikatero stavbo v Ljubljani bi bilo bolje, če ne bi bila zgrajena tako, kot je, ali pa če sploh ne bi bila zgrajena.  Bojim se velikanskih gradbenih posegov, ki se obetajo v Ljubljani. Bojim se vulgarnosti kot temeljnemu  določilu (skoraj) vseh nameravanih gradbeniških  akcij. Nameravana Emonika je gotovo vulgarna arhitektura. V času, ko je denarja kot dreka,  je mogoče narediti karkoli kjerkoli. Mnogo težje se je čemu odpovedati in ne narediti. S temi mislimi se tudi kolega Vodopivec najbrž strinja.

 

Janez Suhadolc, marec 2008

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.