Menu
Home
Shop
Wishlist
My account
Sidebar

Kitajka, Francoz, Nemec in jaz

10. 9. 2013
No Comments

BalerinaMed popotnimi kolesarji je precej znana Obdonavska kolesarska pot. Velikokrat se navaja kar nemški izraz Donauradweg, čeprav teče Donava, kot je znano, poleg Nemčije in Avstrije tudi skozi Slovaško, Madžarsko, Hrvatsko, Srbijo, je mejna reka med Bolgarijo in Romunijo in se z razsežno delto izliva v Črno morje v Romuniji. Severni krak delte se nekoliko dotakne Moldove in meji na Ukrajino. Jaz sem v prejšnjih letih že prekolesaril to kolesarsko pot od Donaueschingena, kjer ta reka izvira, do Beograda. Letos poleti sem prevozil še zadnji del te kolesarske poti, ki obsega tele glavne postojanke: Beograd, Smederevo, Požarevac, Veliko Gradište, Donji Milanovac in Kladovo v Srbiji in potem Turnu Severin, Calafat, Corabia, Turnu Magurele, Zimnicea, Giurgiu, Oltenita, Calarasi in Constanta v Romuniji. V Constanti ob Črnem morju je bil konec in zaključek te dolge poti. Od Beograda do Constante je skoraj 1000 kilometrov. Na poti je bila seveda največja atrakcija znana rečna ožina Đerdap, po naše so to Železna vrata, po romunsko Portilla de fer. Na potovanju se mi ni zgodilo nič neprijetnega. S kolesom nisem padel, nihče me ni napadel, okradel ali kaj podobnega. Odmisliti je treba pogoste težave s predrtim kolesom, ki zmeraj spremljajo take podvige. In vendar, ja, in vendar se je na poti odvil tenkočuten in včasih skoraj neverjeten ljubezenski zaplet, katerega edini udeleženci so bili Kitajka, Francoz, Nemec in Slovenec – to se pravi moja malenkost, tudi kronist in zapisovalec dogodkov, kakor so se zgodili vzdolž kolesarske poti letos poleti, se pravi leta 2013, iz Beograda do Constante ob Črnem morju.

Začelo se je v Požarevcu. Nekoliko sem negotovo iskal na obrobju tega mesta cesto proti Velikemu Gradištu. Kar naenkrat se je nekako poševno čez cesto pripeljala samotna kolesarka v rumeni vetrovki s kavbojsko privihanim klobukom in značilnimi potovalnimi torbami na kolesu. Ko je prikolesarila bliže, se je izkazalo, da je Kitajka, mogoče Japonka, Korejka skratka iz tistih krajev. Naj kar takoj pripomnim, da se kolesarji po zadnji etapi Donauradwega nismo ravno drenjali. Včasih ure in ure nisem srečal kakšnega kolesarskega popotnika, samotne kitajske kolesarke še toliko manj. »Da bi Kitajka potovala sama po Donauradwegu?« To se mi je zdelo nemogoče. Kolesarko sem pripisal kitajski druščini v Požarevcu, ki ima v tem mestu vsaj dve trgovini z vsemogočo robo. Nekoliko nenavadno se je opremila in v torbah prevaža kakšne artikle iz teh trgovin, tako sem si mislil. Na dogodek sem pozabil. Prenočil sem v Velikem Gradištu. Naslednji dan sem bil čez noč v Donjem Milanovcu. Potem sem kolesaril ob Donavi prav tam, kjer je najbolj stisnjena med strmine na obeh straneh reke. Nekaj kilometrov široka Donava se v tej soteski stisne na komaj 80

metov širine. Na razgledišču pod katerim je znana Tabula Traiana sem zagledal kolesarko v rumeni vetrovki in klobukom. Takoj sem vedel, da je to že znana kolesarka iz Požarevca. Najbrž sva se pozdravila, kolesarji na takih eksotičnih turah se med seboj pozdravljajo, kot je to v navadi pri hribolazcih, mogoče sva izmenjala kakšno besedo, ko se je približal še nek starejši kolesar, ki je imel, tako se mi je zdelo, nekaj opraviti v bližnjem grmovju. Očitno sta potovala skupaj. Strinjali smo se, da je Đerdap res izjemen in podobno. Omenil sem vroč in soparen dan: »Grem naprej s kolesom in če nimata nič proti, se lahko dobimo v prvi gostilni ob pivu!« Prva gostilna je bila na vzpetini ob cesti in ko sem že srebal pivo, sem ju videl kako

kolesarita in se za gostilno nista prav nič zmenila. »No, tudi prav«, sem si mislil. Tudi o dogodkih, ki so sledili , sem si marsikaj mislil sam pri sebi, no, pa o tem kasneje. V gostilni so bili trije razposajeni beograjski mladci. Bili so v Bukarešti. »Ampak tako dobrih punc, kot so Beograjčanke ni nikjer na svetu!« so zatrjevali. Postal sem zamišljen, spomnil sem se Dragoslave. V Beogradu sem na »Novem groblju«, ki je najstarejše beograjsko pokopališče, položil na njen grob venček z napisnim trakom »In memoriam«. Oh, kje so že tisti časi! Malo me je zaneslo, naj nadaljujem. Kolesarski par sem spet srečal ob mogočni đerdapski elektrarni. Tokrat smo bili že nekakšni znanci. Predlagal sem, da si natančneje ogledamo to napravo, taki turistični ogledi so na voljo, tako sem slišal, le poiskati je treba vodiče. Od mejnega prehoda na elektrarni so nas poslali na »kapijo« ali vhod v elektrarno, od tam nas je varnostnik poslal na recepcijo nekega športnega centra v bližini. V recepciji so nas

poslali v neko barako k gospođi Milevi. Koliko je bilo vmes še poizvedovanja, spraševanja in iskanja nima smisla naštevati. V barako sem šel sam, močno naličeno gospođo Milevo v zrelih letih sem dobil ravno takrat, ko je pila kavo. »Ah, samo trije ste, to se ne izplača, sploh pa, danes je ponedeljek, ob ponedeljkih ni vodstev po elektrarni« je rekla. Menda to tudi nekje piše, moral bi to vedeti. Zavzdihnil sem: »Vsega na svetu človek ne more vedeti in imeti!« Gospođa Mileva se je z mojo ugotovitvijo strinjala. Počutili smo se bedne in utrujene. V bifeju športnega centra smo naročili dve pivi. Kolesarska z Daljnega vzhoda je pila čaj. Predstavili smo se. Jin je bila Kitajka nedoločljivih let, več kot tredeset let je imela zagotovo. Tri leta je živela v Franciji v nekem kraju na B… zato, da bi se navadila francoščine. Kolesari v Constanto. Od tam bo šla z vlakom v Istanbul in naprej z letalom v  odni Urumči… kjer bo obirala bombaž! Philippe je bil Francoz iz Pariza. Preden je šel v penzijo, je bil pravnik v nekem podjetju. Govoril je tekoče angleško. Jaz sem se predstavil kot žurnalist. Rekli smo še to in ono, popili smo vsak svoje in se razšli. Kitajka in Francoz sta odkolesarila čez jez elektrarne, kjer je obenem mejni prehod med Srbijo in Romunijo, v Turnu Severin, jaz sem se odpravil napraj ob Donavi v Kladovo, kjer sem prespal. Epizodo z Jin in Philippom sem pridal med svoja kolesarska naključna srečanja. »Saj ju tako in tako nikoli ne bom več videl« sem si mislil. Pa ni bilo tako. Zjutraj naslednjega dne sem imel nekaj opraviti s kolesom. Potem sem se odpeljal spet nazaj do elektrarne in potem čez jez elektrarne v Romunijo. Začelo je deževati, cesta do Turnu Severina je bila zelo prometna, prednjačili so dolgi in težki kamioni. Pogosto sem sestopal, da bi se jim lahko čimbolj umikal s ceste. Predmestne navlake vsemogočega ni hotelo biti ne konca ne kraja. Postal sem malodušen in čemeren: »Kaj mi je treba laziti po tujih krajih v takem vremenu in po tako prometnih cestah, lahko bi bil ostal doma, sploh pa, kaj bo, če bo tako vreme še naslednje dni.« To niso bila prijetna razmišljanja. No, dež se je unesel, privlekel sem se do mestnega

središča. Turnu Severin ni kar tako, mestno gledališče je tako veliko, da bi bila ljubljanska Drama ob njem kot nekoliko večja vratarska loža. Je pa res, da je vse, kar je vrednega, bilo zgrajeno do prve svetovne vojne. Taka je usoda vseh evropskih mest. Tudi Ljubljana ni izjema. Po občutku sem iskal cesto za napraj ob Donavi. Zavijem okrog nekega ovinka…in sredi ceste je ob kolesu stala Jin. Bila me je vesela. Nekaj sem omenjal naključje in usodo, pa me menda ni razumela. Njena francoščina je bila bolj tenka, moja pa ne preveč trdna, z angleščino si nisem mogel pomagati. Skupaj sva se izmotala iz Turnu Severina, v primestni Hinovi sem si v obcestni gostilni privoščil pivo, Jin je naročila čaj. Ko sva bila spet na poti, je za nama prikolesaril Philippe. Spet smo bili trije. Prisrčno smo se pozdravili. Vsega se ne

spominjam, ampak čisto lahko, da sta se Jin in Philippe na rahlo objela. Razmišljal sem: »Če sta skupaj prikolesarila v Turnu Severin, potem sta prenočila v istem hotelu, zakaj nista skupaj krenila na pot? Sta imela mogoče skupno sobo z vsemi morebitnostmi, ki jih prinaša taka okoliščina? Sta spala vsak za sebe?« Ovedel sem se, da vendarle nisem čisto neprizadet ob vsej stvari, no, hitro sem se pomiril, imam 71 let in mi, hvalabogu, razne te medspolne peripetije ne hodijo več po glavi. To je ena izmed prednosti, ki jih prinaša starost. Tudi v naprej sem se postavil v trdno pozo opazovalca in kronista. Tisti dan smo bili potovalna trojica. Zvečer so nam v kraju Gruia povedali, da je spodaj ob Donavi neka ribiška pristava, kjer se da prenočiti. Kakšne tri kilometre naj bi bilo do tja. Do pristave sem prišel kot prvi in se dogovoril za sobo s pripombo, da sta za menoj še dva, ki bosta najela skupno sobo ali morda vsak svojo. Lastnik je bil nekoliko začuden, rekel sem, da smo naključni popotniki, nismo si v rodu , nismo med seboj poročeni in sploh ne v kakšni drugi zvezi. Bil je razumevajoč. Čez par minut je prikolesaril Philippe. Potem sva čakala na Jin, ki je ni in ni bilo. Minilo je dvajset minut. Postala sva zaskrbljena. Philippe je postal nervozen. »So jo raztrgali klateški psi, so jo ugrabili pastirji ob poti, je zapeljala s ceste v prepad«, sva dopovedovala eden drugemu vsemogoče možnosti izginotja. Zadeva je postla resna. Da Philippe ni ravnodušen do Jin sem že vedel in čutil, pa tudi jaz sem se počutil odgovornega za usodo osebe, s katero sem potoval cel dan. Briga me usoda in žitje milijarde in pol Kitajcev, toda s to eno samo Kitajko sem potoval cel dan in je bil vidik vzajemnosti vzpostavljen. Lastniku pristave sva omenila policijo. Ni bil navdušen, ni hotel imeti sitnosti. Odkolesarila sva nazaj po strmi poti na glavno cesto in vas Gruia. Vmes sva pregledovala vse škarpe in brežine, kjer bi lahko našla ponesrečeno Jin. Ustavljala in spraševala sva pastirje ob poti, pa kaj, saj naju itak niso razumeli. V Gruji sva se peljala gor in dol po naselju in sva sklenila, da izginotje prijaviva na policiji. Policija je bila k sreči zaprta, kot se je pozneje izkazalo. Philippe se je spomnil, da se vsa kriminalna poizvedovanja začnejo v gostinskih lokalih. Šla sva v gostilno. V kotu gostilne je sedel nek domačin, ki je znal nekaj italijanskih besed. Videl je neko osebo v rumeni opravi na kolesu. Peljala se je nekam naprej po naselju. Ne vem kako bi bilo, če je tisti domačin nebi videl, če nebi šel v gostilno in če nebi znal tistih nekaj italijanskih besed. Obema je odleglo, Jin naju je očitno zapustila brez slovesa. Z italijansko govorečim Romunom smo spili pivo. Philippe me je potem prizadeto spraševal, le kaj je bilo takega, da naju je, da ga je Jin zapustila. Tudi jaz sem bil jezen nanjo, saj je povzročila skrbi in sitnosti. Lahko bi povedala, da ji najina družba ni všeč in bo potovala sama naprej, to bi se mi zdelo pošteno. Zameril sem ji, da je izginila »po francosko«. Philippe mi je enkrat kasneje povedal, da pravijo v Franciji takemu obnašanju, da je ta in ta odšel »po angleško«. To, kar tako, mimogrede. Jin naj bi prespala kar pri neki družini v vasi Gruia. Njej na čast naj bi ubili nekega psa in ji ga posebej zanjo spekli. Ne vem, če je bilo to vse res. Nekoliko prehitevam.

S Philippom sva se vrnila na pristavo. Večerjala sva s steklenico dobrega romunskega vina. Steklenica romunskega vina je bila potem normativna za vse večere, ki sva jih preživela skjupaj. Veliko sva si imela za povedati, postala sva prijatelja. Do Constante ob Črnem morju sva bila kolesarski tandem. Naslednji dan sva bila že opoldne v Calafatu. V predmestju se je zgodila največja kolesarska sitnost. Philippe je zapeljal čez neko semenje s trni. Obe zračnici sta bili predrti. Jaz sem mu takoj povedal iz svojih lastnih bridkih izkušenj: «Philippe, takoj snemi oba plašča in obe zračnici in vse skupaj vrzi v smeti, medtem bom jaz v mestu nabavil nove kose«. Ni me ubogal, rekel je, da je plašč zadnjega kolesa nov in celo Michelinov, ne bi se mu hotel odreči. Potem sva celo popoldne v senci nekega drevesa krpala, pumpala nameščala in razmeščala zračnice in plašče gor in dol in potem spet krpala in pumpala in potem spet gor in dol brez konca in kraja. Vmes je Philippe hodil zračnice namakat v neko lužo, kjer je ugotavljal predrtine. Problem je v tem, da se je zadrlo v kolo več trnov, ki jih je bilo vse nemogoče najti in odstraniti. Tudi ko je bila uspešno zračnica zakrpana, so se trni spet zadrli iz plašča v zračnico potem, ko se je kolo dodobra napumpalo. Proti večeru je obupal. Odpeljal sem se na mestni bazar, kjer so prodajali tisoč in eno svar. Nema, da nema, rečemo temu po slovensko. Kupil sem dva nova plašča in dve novi zračnici. V pol ure je bilo kolo popravljeno.

Dan se je že nagnil, začela sva iskati prenočišče. Philippe je bil nekoliko stisnjena oseba. Hotel Italia za 120 romunskih lejev ali 25 evrov za samsko sobo za eno noč se mu je zdel predrag. Predlagal je skupno sobo za dva. Rekel sem mu , da sva dovolj stara za nekaj komoditete in, da ponoči močno smrčim. Zadnji argument ga je prepričal. Nek pension ali motel izven mesta je bil bolj brlog kot kaj drugega. Tudi to ni bilo za naju, pa še 100 lejev je zahteval osorni lastnik. Bilo mu je bilo vseeno če prespiva ali ne, prenočišča je imel očitno kot kamuflažo za kakšne druge bolj donosne posle. V naslednjem motelu so imeli vse zasedeno. V trdi temi sva zakolesarila spet nazaj v mesto. V hotelu Akvaterme so imeli vse zasedeno. Philippe je predlagal, da greva nazaj v Italio, kar zagledam neko tablo, ki je s puščico nakazovala smer v hotel Panorama. Tam so naju prenočili za 120 lejev, toliko, kot bi

stala začetna Italia. Spomnil sem se hotelske prigode iz znane knjige J. K. Jeroma: Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo. To knjigo je daljnega leta 1951 odlično prevedel Avgust Petrišič in jo znam na pamet. Kasneje je bila knjiga na novo prevedena. Novi prevod je bil narejen čisto brez potrebe, saj niti približno ni tako milozveneč, kot je Petrišičev. Tudi to, kar tako, mimogrede. Za kolesi so rekli, da naj ju prislonimo v nek prostor pod stopnicami. Philipp je odprl vrata in kriknil na ves glas: »Janez, poglej!« Na steno je bilo prislonjeno Kitajkino kolo! Po vseh peripetijah in iskanju prenočišča tistega dne, sva se zatekla prav v tisti hotel, kjer se je nastanila Jin. Philippe je bil vidno presunjen, tudi jaz se nisem mogel načuditi neverjetnemu naključju. Jaz sem takoj rekel, da si Jin ne želim več slišati niti videti in sem šel v svojo sobo prav takrat, ko se je Philippe nekaj vrtel okrog recepcije in telefona. Ne vem kako in kaj je bilo, drugo jutro mi je Philippe rekel, da ji je pustil sporočilo. Nisem ga spraševal, kakšno obliko naj bi imelo to sporočilo.

Drugo jutro Kitajkinega kolesa ni bilo več. Očitno se je odpeljala pred nama. Na poti sva naenkrat v daljavi uzrla nekaj rumenega. Takoj sva vedela, kdo je pred nama. Kitajka je stala ob cesti, imela je predrto kolo. Bila naju je iskreno vesela, tako se mi je zdelo. Philippe ji je stisnil roko in nekoliko objel, jaz sem stal bolj ob strani, njenega izginotja ji nisem oprostil. Še preden sva ji galantno popravila kolo, je nekako povedala, da se je na poti proti pristavi ustrašila krdela psov na cesti in se je zato obrnila nazaj, seveda naju ni mogla o tej svoji odločitvi obvestiti. Klateških psov je v Romuniji na tisoče in so povečini lačni, plašni in uvidevni, če jih je več skupaj, pa so lahko nadležni in celo nevarni. V takih okoliščinah je treba počakati, da se razidejo, da jih prepodi kakšen avtomobilist, zelo pripravno se je priključiti kakšnemu domačinu, ki jih prežene. Mene je eno tako spremstvo stalo 20 lejev. Tudi Jin bi lahko ravnala podobno. Midva s Philippom sva tisti del zaradi Jin in njenih domnevnih psov prevozila trikrat brez kakšnih posebnih težav, psov niti opazila nisva. Spet smo bili potujoča kolesarska trojica. Jaz sem vozil bolj spredaj, Phillipe in Jin sta povečini vozila za menoj in sta si imela veliko za povedati. Proti večeru smo se ustavili v naselju Bechet, kjer smo se zatekli v nek zanikrn kemp z bungalovi. Stranišče je bilo brez vrat. Povsod je bilo na kupe smeti. Dna pločevinastih smetnjakov so prerjavela in je bilo pod njimi še več smeti kot drugod. Nasploh je Romunija dežela smeti. Romuni si štejejo v državljansko dolžnost, da mečejo vse, česar ne potrebujejo na ceste, pločnike, zelenice, trate, dvorišča, ploščadi s spomeniki svojih največjih herojev, parke, če so, koder so in zakotja. To je zelo neprijetna okoliščina potovanja po Romuniji. Najeli smo tri bungalove. Philippe je namignil , da sta v vsakem bungalovu po dve postelji in bi se dalo s skupnim najemom kaj prihraniti, a je ostala Kitajka neomajna. Potem smo se zbrali na leseni verandi in šef kempa se je ponudil, da nam speče čevapčiče, ki jim v Rumuniji rečejo mič. Čakali smo na miče in pomalem srebali pivo. Kar naenkrat plane iz polteme v luč na verandi kolesar na

velikanskem kolesu z velikansko prtljago. Ko je zagledal Jin, ji je padel v objem, pozdravljanja ni bilo ne konca ne kraja. Očitno je bilo, da se že od prej poznata.

Philippa se niti pogledati nisem upal, saj sem si lahko mislil, kako mu je pri srcu. Ime mu je bilo Thomas. Philippe ga je kasneje zmeraj omenjal kot Thomas von Beckett to pa zato, ker je vstopil med nas v kraju Bechet. Tudi zame je bil zmeraj Thomas von Beckett. Thomas je imel velikansko črno kolo posebej narejeno prav zanj iz močnih jeklenih cevi znamke Genesis ali tako nekako. Na vilicah sprednjega kolesa je imel dve torbi, potem je imel torbo na krmilu in še eno pod osrednjo prečko kolesa. Dve velikanski torbi je imel levo in desno ob prtljažniku in potem še eno veliko na prtljažniku. Na hrbtu je imel velik nahrbtnik in povrh še nekaj velikega okroglega, kar se je pozneje izkazalo, da je smopostavljiv šotor. Nekje je visela največja ključavnica z verigo za kolo, kar sem jih kdaj videl, tehtala je vsaj štiri kilograme. Rekel je, da ima nekje še eno rezervno. Sploh sem dobil vtis, da tovori vse v dvojniku. Imel je, na primer, s seboj dva šotora. Kolo je postavljal na veliko stojalo z močnimi vzmetmi.

Simpatični Thomas je bil strojni inženir in je bil star po moji oceni kakih petinštirideset let. Prodal je svojo firmo v rodnem Reutlingenu in se podaja s kolesom po svetu. Namenjen je v Constanto in naprej okrog Črnega morja v Perzijo. Potem bo presodil kako in kam naprej. Domneval sem, da ne potuje le zavoljo rekreacije, bogve, kaj zapušča za sabo in pred čem beži v rodni Nemčiji. Ob vseh teh kolesarskih razsežnostih sem se s svojim kolesarskim podvigom počutil nebogljeno. Prava reč je s kolesom od Beograda do Constante, nur ein katzenshprung! Thomas se je cel večer ukvarjal pretežno z Jin. Vseeno je postavil šotor pred njenim bungalovom. Philippe je bil tisti večer čemeren, popil je vsaj dve steklenici piva. Od tistega večera naprej Jin nisem več videl, in je tudi nikoli več ne bom, to vem zagotovo.

Naslednji dan sva se s Philippom spravila zvečer v nek hotel v mestu Turnu Magurele. Jaz sem potem sam naredil nekaj ovinkov s kolesom po mestu. Ogledloval sem si velikanske reliefe na spomeniku, ki je poveličeval romunsko zgodovino od prazgodovine preko antike, srednjega veka, in tako naprej do sedanjosti. Bili so solidno kiparsko delo. Naenkrat naletim na Thomasa von Becketta. Tudi on se je z Jin nastanil v istem hotelu kot midva z Philippom. Nekoliko hudomušno sem pripomnil, češ, da imata gotovo skupno sobo. Nekam skrušeno je odgovoril, da ne. Jin je zahtevala svojo sobo, čeprav bi s skupno sobo nekaj prihranila. Skušal sem ga potolažiti, do Constante je še doga pot in se utegne še vse skupaj dobro izteči.

Thomas je rekel, da tudi on upa in misli tako. Potem sva v bližnjem lokalu spila eno pivo in sem mu ob tem povedal še več vzpodbudnih besed. Thomasa potem nisem več videl in ga po vsej priliki tudi nikoli več ne bom. Najine naslednje kolesarske etape s Phillipom so bile: Ghiorgiu, Calarasi in končno Constanta, kjer se je najina skupna pot končala. Jin in Thomasa nisva več videla niti srečala. Philippe je večkrat omenjal Jin, kje da je, kaj naj bi počela in kako bi se morda spet kje srečali. Povedal sem mu zadnjo prigodo s Thomasom in je bil ob njej nekako vzhičen, morda pa naveza med Jin in Thomasom le ni taka, kot naj bi domnevno bila in njegovi zastavki le niso še čiso izgubljeni. Kljub temu je postajal zmeraj bolj zlovoljen. Imel sem vtis, da ga nobena stvar več ne zanima. Kot »vodja puta« sem včasih nekoliko zašel s poti in je bil ob tem neprikrito siten in nejevoljen. Constanta je pusto in zanemarjeno mesto. Stara slava je že davno minula. Pa vendar znameniti secesijski Casino ob morju je bil vsekakor vreden ogleda. Philippa tudi to arhitekturno veličastje ni ganilo. Potem sva iskala lokal za najino zadnjo večerjo. Noben ni bil dovolj dober. Nazadnje sva končala kar v restavraciji hotela Ferdinand, kjer sva se nastanila. Ob večerji sva popila dve steklenici dobrega romunskega vina. Potožil se je. Pravzaprav ni vedel, kaj naj bi počel sam s sabo kot vdovec in penzionist. V življenju, ki se mu obeta, ni bil videl posebnega smisla. Dogodki in srečanja z Jin so ga zapeljali v nekatere iluzije brez prave logike in razsežnosti, »navsezadnje«, je rekel, »sem v letih«. Niti tega ni vedel, kam naj se poda iz Constante potem, ko se bo razšel tudi z menoj. Naj gre na sever ali na jug, čez morje ali pa kar nazaj v Pariz… Zgodaj zjutraj sem pred odhodom na železniško postajo potrkal na Philippova vrata. V vseh teh dneh skupnega vandranja s kolesom in vseh dogodivščinah na poti, sva postala prava prijatelja. Nekoliko so naju premagala čustva, padla sva si v objem in rekel sem mu: »Philippe, ostani nekaj dni v Constanti, ko boš zavil okrog nekega vogala, boš na cesti zagledal Jin, skupaj bosta potem potovala naprej.« Prikimal je. Na koncu hodnika sva si pomahala v slovo.

Janez Suhadolc, september 2013

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Back to Top

Shopping cart

Close

No products in the cart.